petek, 16. oktober 2015

Jungle marathon skozi moje oči (260km, 7 dni)



To je bil moj prvi multi stage ultramaraton- več etap v večih dneh. Prav tako prvi self suport. S sabo nosiš vse kar boš potreboval v tednu dni tekmovanja. Organizatorji ti priskrbijo samo vodo. Tako moraš sabo nositi precej hrane, spalne opreme, oblačil, prve pomoči,... Nahrbtnik je prve dni tehtal cca 12 kilogramov. Zadeva se je odvijala v Brazilski džungli, in ob njej (rečni breg reke Tapajos). Sprva sem bil zelo skeptičen ali naj se po zlomu dveh vretenc, ki sem jih pridelal v začetku julija, tekme sploh udeležim. Organizatorki sem že sporočil, da me ne bo. A kasneje je rehabilitacija potekala po najlepšem možnem scenariju (celo brez fizioterapevtov), da sem nekako vseeno začel po malem trenirati. Zdravniško potrdilo, ki ga mora prinesti vsak tekmovalec na tekmovanje, pa sem s strani mojega zdravnika dobil zadnji dan pred odhodom v Brazilijo. Baje da sem v takem stanju, kot pred poškodbo :) Tudi Matej, je imel precej težav s kolenom, a je pravtako dobil zeleno luč.
Po 14 dnevnem spoznavanju Brazilije (posti spodaj), naju je z Matejem čakal še malo aktivnejši del dopusta. Rekla sva da greva probat, poskušat uživat, spoznavat novo okolje in ljudi. In res se je splačalo. En teden smo bili v skupini 50 tekačev, 12 zdravnikov, in precej organizatorjev, precej izolirani od sveta. Po uvodnih dneh, na katerih smo prejeli nekaj koristnih napotkov, kako priti v sožitje z džunglo.
Prevoz do štarta...


 In končno je napočil prvi dan. Z Matejem sva malo tipala, nekaj časa tekla za izkušenim Brazilcem, ki se je letos maratona lotil že tretjič. Kasneje je prišlo na vrsto močvirje, kjer je večina popadala do pasu v mehko blato. Midva sva malo razmislila kje se splača iti in poiskala lažji prehod. Tako sva malenskost ušla tekmovalcem in vse do cilja naprej diktirala svoj tempo. Strmi klanci in spusti so nama omogočili, da sva ujela celo vodilnega španca, ki se je iz štarta zagnal kot zmešan (imel je že več kot 20 min prednosti). Prvo 23km etapo sva zaključila kot prva.



 Sledilo je prijetno kopanje (med kajmani) in še prijetnejša masaža. Nato počitek, dehidrirana hrana, pitje (vode seveda), in druženje s sotekmovalci. Moram omeniti da so se med tekmovalci spletle prav lepe prijateljske vezi. Angleži so nama pred štartom podarili za 4 obroke hrane, kasneje nama posodili palice, zašili nahrbtnik in še bi se našlo,... Tudi z bolj tekmovalnim nemcem (zmagovalcem) smo se med tekom noro zabavali. V začetku noči je temperatura ozračja še vedno tako visoka, da se težko zaspi, švicaš, se obračaš v viseči mreži, obne se sosed, zamaje tvojo mrežo,... Nato le zaspiš, ko se zbudiš zaradi mrazu, hitro se oblečeš in še malo zadremaš. Bujenje ob 4:30. Nato zajtrk, pospravljanje kempa, pakiranje, priprava vode, wc (luknja izkopana v tla). Po uvodnem plavanju je bil drugi dan (27km) bolj ko ne ravninski. Ker nisva ravno močna na ravnini sva pridelala nekaj zaostanka. Sam sem na koncu sledil hitremu britancu, kar se ni izkazazalo za dobro (saj me je pošteno pregrelo). Ppoldne podoben postopek kot prejšnje dni. Dobila sva prvo pošto od doma, ter sama poslala mejle (računalnike kasneje priklopijo na satelit). Zvečer še teže zaspiva, ker so imeli domačini v mali vasici žurko (verjetno zato ker so hoteli izkoristiti prižgan agregat).


 Tretji dan je bil po statistiki težji (37km). Zopet je bilo najprej plavanje. Tokrat smo se zmenili da se ne sme uporabiti vrvi za vlečenje. Tako se je izkazalo da sva z Matejem najhitrejša plavalca, saj sva iz vode prišla gladko prva. NAdeljavala sva po pameti, saj sva računala še na naslednje naporne dni. Vse je šlo po planu, z minimalnim zaostankom, nakar sem nekje na 28 kilometru prišel v krizo. Potem ko sem pojedel peronin (nek puding), se je želodec odločil da zapre svoj izhod. Tako sem počasi dehidriral, vročina me je ubijala. Z Matejevo spodbudo sem se komaj prebil do konca etape. Zaradi moje krize sva pridelala cca 30 min zaostanka. Po pol ure počitka je želodec popustil in spet sem bil ko rožica. Spali smo v notranjosti džungle. Obiskat so nas prišli veliki pajki, kače in škorpijon.




ZJutraj auf in že smo v 4. (42km) maratonski etapi. Začetek je bil zelo lep. Gazili, plavali smo po potočkih, gazili močvirja. A kaj ko je zatem sledilo 30 kilometrov cest. FIzično nič kaj ekstremno naporno, a psihično utrujajoče. Na srečo sva si z Matejem krajšala čas s petjem vseh pesmi kar nama jih je prišlo na pamet. Zaradi enolične ceste je Mateja začelo matrati koleno. Nisva smela pretiravati v tempu. Tokrat sva pridelala 45 min zaostanka. NA srečo se nisva preveč utrudila. Telo je privadilo na napor, zato sva komaj čakala na najdaljso etapo.


 Tokrat smo se zbudili že ob 2:45 in štartali v temno noč (108km). Bilo je prijetno, saj še ni bilo tiste neznostne vročine. V džungli sta se vodilna nemec in španec zgubila, zato sva z matejem prevzela vodstvo, ki sva ga kljub temu da sva se kasneje izgubila za eno uro (zmanjalo je oznak) obdržala do polovice tekme. Nekje po dvanajsti uri je začelo pribijati sonce, tek pa je potekal po cesti. Pesek je dokaj temne barve, zato se segreje tudi ta. Občutek imaš kot da bi tekel po žerjavici. Tek je prešel v hojo, hoja pa počasi v bojevanje za obstanek. Zadnje minute proti 5 kontrolni točki so bile res peklenske. Trije tekmovalci so odstopili zaradi vročine (45C na soncu). Ko smo skupaj z nemcem prišli na ta CP, smo se poolivali z vodo, da smo se  saj malo ohladili.




 Tahudo je bilo za nami. Čakala nas je džungla in nato obala, močvirja, rečna prečenja,... Ujel nas je še španec. Nadaljevali smo bolj kot ne skupaj. Po drugem rečnem prečenju nas je ujela tema. Hočem prižgati čelko a nič. Sranjeee. Pred nami pa dokaj tehničen teren, poln skal, vej in hlodov. HOdil sem za Matejem, za mano pa je svetil nemec (hvalaa). In smo šli. Noge so postajale utreujene, glava še bolj. Pol spiš pol hodiš, vmes malo potečeš, spet hodiš. Se sprašuješ kdaj si videl zadnjo oznako. In res je že dolgo ni bilo. Sranjeee. Pa samo še 10 km do cilja. Gorenjska trma in nemška odločenost, da dokončamo etapo brez spanja nas je gnala naprej. Po neprehodni obali smo zarili v reko. Se prebijali čez skale. NA vsake toliko se je zaslišal velik pljusk. Mimo nas so iz vode skakale pol metra velike ribe. Počasi smo imeli dovolj vsega, naveličani nad tem, da ne morejo ustrezno označiti poti. Bilo je res nevarno. Zlom noge, roke je bil po vzpenjanju čez bolderje le vprašanje časa. A na srečo smo se prebili do peščene obale. Kmalu je sledila oznaka, in še zadnja konrolna točka. Nemec je suvereno napizdil nič krivega zdravnika, ki je bil tam za oskrbo tekmovalcev. Staff organizatorjev na tem CP pač ni znal angleško, zato se je znašal nad nekom ki ga pač razume.

Zadnje 4 kilometre se je vleklo kot nočna mora. Mateja je koleno bolelo za znoret. Zgledali smo kot pohabljeni borci, ne pa kot prvi štirje, ki bodo vsak čas prečkali ciljno črto. Na cilju so nas pustili pri miru, saj se je videlo, da smo nekoliko jezni in noro utrujeni. Z matejem sva seveda pojedla še en obrok in nato zaspala. Bili smo edini, ki nam je na cilj uspelo priti pred jutrom (22ur). Zadnji tekmovalec je prišel naslednjo no ob 5ih zjutraj. To je pravi borec!! Respect! Sami smo imeli naslednji dan rezerviran za lizanje žuljev (prav vsak jih je imel), ki so nastali zaradi vročine, mokrih nog in pol kile mivke v čevljih. Marsikdo si ni znal predstavljati, da bo lahko odtekel še zadnjo 6. etapo (25km). A vseeno smo zmogli.
Prvič sva se izgubila skupaj s tem karmemanom. Japonska televizija je prišla z 12imi ljudmi. In res so nas snemali skoraj neprestano. Dokumentarec bo nared nekje januarja...


 Z Matejem sva si želela čim prej priti na cilj in govoriti z domačimi. Tako sva po 5 kilometru prevzela vodstvo in ga diktirala vse do konca. Nihče nama ni mogel slediti. Etapa je potekala ob rečnem bregu, po mivki (ki se nekoliko udira pod nogami). Vmes sta bili dve rečni prečenji. Pred ciljem sva imela še toliko prednosti, da sem lahko čakal štiri minute, ki sem jih imel skupno pred matejem, da sva na koncu dosegla skupaj 3. mesto in bila še vseeno prva na zadni etapi. Občutek cilja pa tudi tokrat nepopisen. In prvi grižljaji normalne hrane... mmmm...
Ja, bila je izkušnja vredna svojega napora!


Hvala mami, da si nama odprla vrata v svet novih razsežnosti teka.



6 komentarjev:

mojchka iz akvarija pravi ...

Miha in Matej, čestitke!
Prav prijatelja, v vsem skupaj!
Mislili smo na vaju in močno držali pesti.

(seveda pa sem ob branju potočila tudi nekaj solzic ... )

Karina pravi ...

Bravo, bravo! Iskrene čestitke obema!

Sonja P. pravi ...

Respect!

Neza pravi ...

Bravo Matej in Miha -
zmagovalca sta,
in Ruth še enkrat z vama!
Pa hvala za super filmček,
se kar mal zašvica zravn :)
A je luštn doma, k je treba že kurit, a?
Pa sneg gledaš na vrhovih...
Uživajta, pa lepo se pocajtejta
in še enkrat čestitke in hvala!

Tanja13 pravi ...

Cestitam in izrekam globoko spostovanje! Bravo fanta,kaksen dosezek!in tudi cudovita Ruth je bila z vama. Sedaj pa malo pavze in sem prepricana,da kmalu spet novim izzivom naproti :) Srecno!

Samo Cokan pravi ...

Že teden dni se naslajam s posnetki iz jungle in si poizkušam ustvariti sliko kaj takšen maraton pomeni. Rečem lahko le hvala, da sta delila izkušnjo z nami. HVALA