sreda, 22. julij 2015

Tri zgodbe

 Tri poučne zgodbe iz knjige:
Jorge Bocay: Ti povem zgodbo?

KRILA SO ZATO, DA Z NJIMI LETIMO
Ko je sin zrasel, mu je oče rekel:
"Otrok moj, vsi se ne rodijo s krili. Čeprav je res, da ti ni treba leteti, bi bilo po mojem škoda, ko bi le hodil, če pa ti je dobri bog podaril krila."
"Ampak saj ne znam leteti," je odvrnil sin.
"Res je ..." je pritrdil oče in ga odpeljal do roba gorskega prepada.
"Poglej sin, to je praznina. Ko boš hotel leteti, boš prišel sem, zajel sapo, skočil v prepad, razprl krila in poletel."
Sin je omahoval: "Kaj pa če padem?"
"Čeprav boš padel, ne boš umrl, le opraskal se boš, to pa te bo samo opogumilo za naslednji poskus," mu je zatrdil oče.
Sin se je vrnil v vas k prijateljem, tovarišem, s katerimi je hodil vse svoje življenje.
Tisti najbolj omejeni so mu rekli: "Si znorel? Zakaj neki? Tvoj oče je napol nor... Zakaj pa bi moral leteti? Raje pozabi na te neumnosti! Kdo pa danes še leta?"
Najboljši prijatelji so mu svetovali: "Kaj pa če je res? Ni vseeno malce nevarno? Zakaj ne poskusiš postopno? Najprej poskusi skočiti z lestve ali z drevesa, toda... z vrha hriba?"

Mladenič je poslušal nasvet teh, ki so ga imeli radi. Splezal je na vrh drevesa in pogumno skočil ... Razprl je krila, z njimi na vso moč mahal po zraku, a je vseeno padel na tla ...
Z veliko buško na čelu je odšel k očetu: "Lagal si mi. Ne morem leteti. Poskusil sem, pa poglej, kako sem se udaril! Nisem tak kot ti. Moja krila so samo za okras."
"Sin moj, je odvrnil oče, "če hočeš leteti, moraš imeti dovolj prostora, da se krila razprejo. Preden skočiš, moraš biti dovolj visoko. Kdor hoče leteti, mora tvegati. Če tega nočeš, je morda bolje, da se sprijazniš in še naprej hodiš."


KENTAVER
Živel je kentaver, ki je bil tako kot vsi kentavri pol človek, pol konj.
Ko se je nekega dne sprehajal po travniku je postal lačen.
"Kaj naj pojem?" je tuhtal. "Lazanjo ali kup sena, kup sena ali Lazanjo?" in ker se ni mogel odločiti je ostal lačen.
"Kje naj spim?" je pomislil. "V staji ali v hotelu, v hotelu ali v staji?"
In ker se ni mogel odločiti, ni šel spat. Ker kentaver ni ne jedel, ne spal, je seveda zbolel.
"Kam naj grem na pregled?" je pomislil. "K zdravniku ali k veterinarju, k veterinarju ali k zdravniku?"
Ker je bil bolan in ker se ni mogel odločiti, h komu naj gre, je kentaver umrl.
Vaščani so se približali njegovemu truplu. Bilo jim ga je žal.
"Morali bi ga pokopati," so rekli, "a kje? Na pokopališču ali travniku, na travniku ali pokopališču?"
In ker se niso mogli odločiti, so poklicali avorico knjige. Ker se ta ni mogla odločiti namesto njih, je kentavra oživila.....



DIOGEN
Pravijo, da je Diogen hodil po atenskih ulicah oblečen v cape in da je spal po vežah. Pravijo tudi, da je nekega jutra, ko je Diogen še spal v veži hiše, kjer je prenočil, mimo prišel bogat posestnik.
"Dober dan," je pozdravil posestnik.
"Dober dan," mu je odgovoril Diogen.
"Zelo dober teden je mano, zato sem ti prinesel ta mošnjiček z denarjem."
Diogen ga je molče gledal in se ni niti premaknil.
"Vzemi, to ni ukana. Denar je moj in ga dajem tebi, saj vem, da ga bolj potrebuješ."
"Ga imaš še veš?" je vprašal Diogen.
"Jasno," je odgovoril bogataš, "veliko več."
"Pa ti nebi bilo všeč, če bi imel še več denarja?"
"Seveda bi mi bilo všeč."
"Potem pa spravi denar, ki si mi ga hotel dati, ker ga potrebuješ bolj od mene."
 
Nekateri pravijo, da se je pogovor nadaljeval takole:
"Toda saj moraš tudi ti jesti, za to pa potrebuješ denar."
"En kovanec že imam," in mu ga pokazal, "in ta bo dovolj, da si bom danes kupil skodelico žita za zajtrk in morda še nekaj pomaranč."
"Dobro, ampak jesti boš moral tudi jutri in pojutrišnjem in še dan za tem, kje pa boš jutri vzel denar?"
"Če mi lahko brez bojazni, da se boš zmotil, zagotoviš, da bom živel do jutri, potem bom morda vzel tvoj denar..."



Ni komentarjev: