torek, 21. julij 2015

Laganini sprehod


Nikoli se nisem rad sprehajal, s tistimi počasnimi koraki. A po tednih ležanja je pasalo. Teh nekaj kilometrov. Kosti se celijo. Čutiti je izboljšanje. Še par tednov in vstal bom iz te megle. Zalučal opornico in končno zadihal...


Šel sem na pot miru. Iskati mir. A ugotovil sem, da imam miru dovolj. Rabim akcijo... A nič ne gre na silo. Stisniti je treba zobe, se prisiliti na počitek. Žalostno, da ne znam sprejeti počitka kot nekaj dobrega, koristnega. Pač, gre za spremembo v ritmu, načinu življenja. In za vsako spremembo je potrebno nekaj časa, da pride do homeostaze, ravnovesja na drugačnem nivoju.

Peračniški slap, trenutno zaspan, skromen.


Misli odnese tudi v Brazilijo. Kako in kaj? Bo že. Če ne drugače, gremo pač samo na izlet. Zgodba iz Vietnama se ponavlja. Pa vseeno je bilo nepozabno..

Obvezno pa sem se moral počit na hrbet, da sem malo umiril nevrološke motnje v načeti hrbtenici. Jasica je kot nalašč za kaj takega.

Kačji pastirji so okupirali zračni prostor nad potočkom. Res jih je na stotine. Splača se opazovati njihov ples v parih..




Ne, ne kopa se, tak je življenjski cikel. In prav je da se ga zavedamo. Ane?

Ni komentarjev: