četrtek, 09. julij 2015

Ikarus

 
Že dober teden nisem spravil pulza na trimesto številko. Počasi se navajam. Sem primešljeval ali naj zapišem ali ne. No pa bom. Itak se večini ne bo dalo brat :)

Kaj se je zgodilo v sredo. Prejšnjo sredo.

Zbudim sem ob petih, čudno naspan, še vsaj eno uro mi ne bi bilo treba vstati, zato se še malo premetavam po postelji. Počasi se zbudi še Nina, zato tako kot vsako jutro skupaj pozajtrkujeva. Ona gre v službo, jaz pa tudi počasi s tekmovalci na dnevni trening na Pokljuko. Povejo da je polna luna. Aaa, zato slabo spim... Fino odtreniramo, pokosimo in že gremo proti domu. Med vožnjo mi Teja zaupa da delujem zaspan, ne samo danes, ampak tako nasplošno :) Nič slabega, baje. Ok. Zunaj je vroče, v hiši pa prijetno hladno. Zato za slabo urico počijem, berem. Skuham si kavico, da se predramim (to mi sicer ni v navadi, a če že drugi pravijo da delujem zaspan, morem nekaj ukrenit :) Je prvi julij, in odločen sem, da začnem malo resneje trenirati za Jungle marathon. Še tri mesece do štarta. Zato si v računalniku naredim razpredelnico, kamor sem si že do sedaj pri svojih tekaških podvigih zaspisoval pretečene količine in intenzivnosti. Grem tečt, v vročino. Ati pravi da lahko vzamem s sabo tudi kužiko Bibo. Nekoliko skeptičen, saj nisem prepričan če je sposobna odteči neprekinjeno eno uro. Vzamem še nahrbtnik, v katerega natrpam cunje iz koša za pranje (za obliko in težo) ter liter vode. Greva v grofijo in še po poti miru. Na cesti je Biba na povodcu, kasneje pa brez težav teče malo pred malo za mano. Ko sva ujela še dva tekača pa nikakor ni hotela naprej, zato smo nekaj časa tekli skupaj, malo debairali. Mali Bibici ni bilo nič kaj vroče, sem ter tja popije kakšno lužico in to je to. Pri slapu gre malo zaplavat. Ustaviva se še na pokopališču in že sva nazaj. Biba je pretekla svojih prvih 11 kilometrov. Brez težav. Prav vesel sem, da bom od sedaj naprej lahko tekal z njenim spremstvom. Naredim še nekaj sklec, zgibov in se grem "ofrišat" pod tuš. Nina ima danes "ta dolgo" v službi. Pride šele ob 6ih+. ZMenjena sva da grem danes po dolgem času letat s padalom. Pokličem inštrutorja Sandija. Pogoji so dobri. Dobimo se ob 18ih na Gozdu. Še malo pobrkljavam po stanovanju, terasi in že se peljem proti Golniku. Zbere se nas okrog 10 tečajnikov. Strpamo se v dva avtomobila in peljemo na štart. Želim si čimprej poleteti, zato zastavim hitrer korak tistih par minut, kar je potrebnih do vrha. Nič se ne ustavljam. Hitro pripravim padalo, sedež. Pozabim rokavice. Nič hudega. Saj je toplo. Štart je bil uspešen, takoj me malo dvigne in odnese na levo. Hitro poravnam in po napotkih inštruktorja malo zajadram, saj je veter še dovolj močasn da nekoliko podaljšamo let. Prava uživancijaaa. Prvič letim na teki tempraturi. Vetrič ni hladen, prijeten je. Odlično se počutim, povezan z zrakom. Počasi se odpravim proti pristanku. Višine imam ravno še za en šolski krog. Izvedem tisti skoraj kvadrat in vidim da imam še nekaj preveč višine. Zato se odločim da naredim še en obrat za 360. Res že malo pozno, a ne delam tega prvič. Pridem iz obrata, hitrost se poveča, še 5 metrov višine, ravno prav in pristanem točno za cesto. Odlično. Namolzem štrike, zložim. En mojster ponudi prevoz, češ da gre ravno gor. Prvim trem na uspe zložiti, zato se mu pridružimo. Vroče je. V avtu švicamo ko zmešani. Tip ki je ponudil prevoz nam razlaga, da skače na piko (tekmuje v natančnosti pristajanja v centimetrih). Spomnim se na svoje izkušnje iz skydivinga - skok iz letala, kjer sem pred 5 leti skakal na piko (oziroma se le-taga učil, ampak to je že druga zgodba). Pridemo na vrh. Nejc gre prvi, jaz postavim padalo za njim. Tokrat dobim navodila da naj grem naravnost prosti pristanku, ušesa, levo desno, dva kroga v 20 sekundah, nato šolski krog. Ok. Ni problema. Akcija. Vzlet dober, malo me zanese z vetrom proti desni, a se hitro popravim. Letim letim, poslušam verič okoli sebe. Ozrem se naokoli. Pomislim, da je drevje od zgoraj je videti povsem drugačno, kamnolom čez katerega se peljem pa tako majhen. Ne zaznavam nobene nevarnosti. Čista sproščenost. Ušesa, nagib desno, nagib levo. Padalo je za polovico manjše a še vedno lepo leti. Spumpam nazaj. Pogledam na uro, sekunde bodo ravno prišle na 00. Začnem z obratoma v levo. Prvi 11s, drugi 20s. Odlično. Tajming pravi. Pogledam prostor okoli sebe. Počasi morem na pristajalni manever, šolski krog. Pogledam okoli sebe. Na cca isti višini je še jadralka ki je štartala pred Nejcem. Ok. Kvadratek. Že sem na liniji pristanka. Sranje zopet previsok... Nič tokrat ga ne bom sral s še enim krogom, ker je za mano padalka, da ne  bova pristajala vzporedno. Na tleh vidim palačinko od mojstra, ki tekmuje. Vdim da je Nejc pristal nekje 50 metrov naprej, kamor bi šel tudi jaz če bi pustil padalo da drsi. A ne, to pa ne. Predaleč je to, bom tako kot pri skoku na piko iz letala. Nekaj vetra je. Ja v tistem trenutku. Zategnem komande nekje na 50%, malo upočasnim, ne dovolj, še malo popumpam da bi še malo zaustavil. Suuuuper, deluje :) Bom še enkrat, in spet zapumpam, KAAAJ vzvratno grem? Pogledam gor. Padalo se seseda. In že padaaam proti tlom. Napnem se, pomislim da imam oblazinjen sedež in BEEEEM, Zveeezdice v glavi, nato pa... bolečina... BOli me v križuuu. Nekdo je že ob meni. Ne morem dihati, saj sem padel na hrbet. Boli pa neizmerno. Pogledam noge, premikajo se. Ufff, vsaj to. Nekoliko bolje se počitim, a vseeno boliiiii, derem se, pulim travo, držijo me, da se ne bi obrnil. Od bolečine skoraj bruhnem. In tako sprejmem tisto bolečino in čakam na rešilce, tulim..... In že so tu. Prebadanje. Nevem kolikorat zasadijo tisto iglo, najprej na dlani, nato pod komolcem, preden zadanejo žilo. Bomo dali nekaj proti bolečini. In res, v sekundi se mi spremeni fokus. Zavem se da s praznim pogledom zrem v teniske reševalca. Odleglo je. Pride helikopter. Ves zadet celo zdravnici poturim telefon, ki ga zatipam v žepu,da neredi fotko (jao).Ljubljana. Klinični. Nina, ati, Nejc, sestre, rentgen. In že sem v temni sobi z novico o zlomljeni hrbtenici. Naj nebi bilo hudo. Jutri zvem več, ko bo CT. In tako preležim celo noč. Jaz in polna luna. Brez minutke spanca, samo na hrbtu.


No to je bila ta sreda. Vsaka šola nekaj stane. Magari dva do tri zlomljena vretenca. A dokler je tako sem lahko samo vesel. In tudi sem! Od sedaj naprej še toliko bolj hvaležen za vsak dan, ki ga lahko prediham in hvaležen, da ne bo posledic, da bom še kdaj šel na tek z Bibico.



Pred mesecem sem tale posnetek uporabil, ko sem se predstavljal osnovnošolcem v Mozirju.







3 komentarji:

Tanja13 pravi ...

Joj Miha,sreco si imel!hvala bogu,da je vse ok!vse dobro zelim in pazi nase!

Ursulla Chebokly_85 pravi ...

Miha, dobro okrevaj in pazi nase.

mojchka iz akvarija pravi ...

tudi meni je dvignilo pulz!!!