petek, 31. julij 2015

Fantje so šli kajtat


Burja je brila prijetnih 20 vozlov. Ja, zaenkrat samo v vlogi fotoreporterja. In plavalca. Vseeno je bilo fino :)
 Skrbna priprava zmajev...


Dvig

In Akcijaaa





 Anže in Matej











 Juš:


Primož:



 Andraž:

 Učenje po hitrem postopku....



 A učinkovito :)

sreda, 29. julij 2015

Nekaj o hrani

 Sezonski sok rdeče pese in jabolk. Je veliko boljši kot izgleda. Sem ga skoraj popil, preden sem se spomnil, da bi ga lahko tudi slikal.

 Foter pa že cel mesec pridno kuha in skrbi, da se bodo sinkotu kosti hitro zacelile (bojda je ob zlomih, za hitrejše celjenje, potrebno zaužiti večjo količino hrane - sploh beljakovin -ak Lizin. Dnevno pa namesto 2000kcal vse do 4000).

Počitek in akcija


In že je naokoli en mesec. Drugačen mesec. Tak nenavaden, lahko rečem celo unikaten. Vidne akcije je bilo bore malo. Nekaj se je je dogajalo le znotraj lobanje. Impulzi so noreli po nevronih in preskakovali iz leve hemisfere na desno. A nič pretiranega. Prisilno sem se umiril. Vseeno pa je noro pasalo plavanje v morju, mlaki življenja.

Nekaj izmed knjig prebranih v tem mesecu.

 In plavalni del "treninga" za JM s kompanjonom Matejem. Naklepala sva cca 3km. Kot kaže je hrbtenica ob primerni tehniki plavanja dovolj sproščena in povsem neboleča. Vseeno, ne smem pretiravat, PRAVIJO.

sreda, 22. julij 2015

Tri zgodbe

 Tri poučne zgodbe iz knjige:
Jorge Bocay: Ti povem zgodbo?

KRILA SO ZATO, DA Z NJIMI LETIMO
Ko je sin zrasel, mu je oče rekel:
"Otrok moj, vsi se ne rodijo s krili. Čeprav je res, da ti ni treba leteti, bi bilo po mojem škoda, ko bi le hodil, če pa ti je dobri bog podaril krila."
"Ampak saj ne znam leteti," je odvrnil sin.
"Res je ..." je pritrdil oče in ga odpeljal do roba gorskega prepada.
"Poglej sin, to je praznina. Ko boš hotel leteti, boš prišel sem, zajel sapo, skočil v prepad, razprl krila in poletel."
Sin je omahoval: "Kaj pa če padem?"
"Čeprav boš padel, ne boš umrl, le opraskal se boš, to pa te bo samo opogumilo za naslednji poskus," mu je zatrdil oče.
Sin se je vrnil v vas k prijateljem, tovarišem, s katerimi je hodil vse svoje življenje.
Tisti najbolj omejeni so mu rekli: "Si znorel? Zakaj neki? Tvoj oče je napol nor... Zakaj pa bi moral leteti? Raje pozabi na te neumnosti! Kdo pa danes še leta?"
Najboljši prijatelji so mu svetovali: "Kaj pa če je res? Ni vseeno malce nevarno? Zakaj ne poskusiš postopno? Najprej poskusi skočiti z lestve ali z drevesa, toda... z vrha hriba?"

Mladenič je poslušal nasvet teh, ki so ga imeli radi. Splezal je na vrh drevesa in pogumno skočil ... Razprl je krila, z njimi na vso moč mahal po zraku, a je vseeno padel na tla ...
Z veliko buško na čelu je odšel k očetu: "Lagal si mi. Ne morem leteti. Poskusil sem, pa poglej, kako sem se udaril! Nisem tak kot ti. Moja krila so samo za okras."
"Sin moj, je odvrnil oče, "če hočeš leteti, moraš imeti dovolj prostora, da se krila razprejo. Preden skočiš, moraš biti dovolj visoko. Kdor hoče leteti, mora tvegati. Če tega nočeš, je morda bolje, da se sprijazniš in še naprej hodiš."


KENTAVER
Živel je kentaver, ki je bil tako kot vsi kentavri pol človek, pol konj.
Ko se je nekega dne sprehajal po travniku je postal lačen.
"Kaj naj pojem?" je tuhtal. "Lazanjo ali kup sena, kup sena ali Lazanjo?" in ker se ni mogel odločiti je ostal lačen.
"Kje naj spim?" je pomislil. "V staji ali v hotelu, v hotelu ali v staji?"
In ker se ni mogel odločiti, ni šel spat. Ker kentaver ni ne jedel, ne spal, je seveda zbolel.
"Kam naj grem na pregled?" je pomislil. "K zdravniku ali k veterinarju, k veterinarju ali k zdravniku?"
Ker je bil bolan in ker se ni mogel odločiti, h komu naj gre, je kentaver umrl.
Vaščani so se približali njegovemu truplu. Bilo jim ga je žal.
"Morali bi ga pokopati," so rekli, "a kje? Na pokopališču ali travniku, na travniku ali pokopališču?"
In ker se niso mogli odločiti, so poklicali avorico knjige. Ker se ta ni mogla odločiti namesto njih, je kentavra oživila.....



DIOGEN
Pravijo, da je Diogen hodil po atenskih ulicah oblečen v cape in da je spal po vežah. Pravijo tudi, da je nekega jutra, ko je Diogen še spal v veži hiše, kjer je prenočil, mimo prišel bogat posestnik.
"Dober dan," je pozdravil posestnik.
"Dober dan," mu je odgovoril Diogen.
"Zelo dober teden je mano, zato sem ti prinesel ta mošnjiček z denarjem."
Diogen ga je molče gledal in se ni niti premaknil.
"Vzemi, to ni ukana. Denar je moj in ga dajem tebi, saj vem, da ga bolj potrebuješ."
"Ga imaš še veš?" je vprašal Diogen.
"Jasno," je odgovoril bogataš, "veliko več."
"Pa ti nebi bilo všeč, če bi imel še več denarja?"
"Seveda bi mi bilo všeč."
"Potem pa spravi denar, ki si mi ga hotel dati, ker ga potrebuješ bolj od mene."
 
Nekateri pravijo, da se je pogovor nadaljeval takole:
"Toda saj moraš tudi ti jesti, za to pa potrebuješ denar."
"En kovanec že imam," in mu ga pokazal, "in ta bo dovolj, da si bom danes kupil skodelico žita za zajtrk in morda še nekaj pomaranč."
"Dobro, ampak jesti boš moral tudi jutri in pojutrišnjem in še dan za tem, kje pa boš jutri vzel denar?"
"Če mi lahko brez bojazni, da se boš zmotil, zagotoviš, da bom živel do jutri, potem bom morda vzel tvoj denar..."



torek, 21. julij 2015

DIF in gimnastika



Za večino difovcev gimnastika predstavlja strah in trepet, je eden izmed T.I. sito predmetov, ki razredčijo število študentov. Nekaj pa je seveda tudi navdušencev. Takole pa izgledajo roke vsakega difovca, ki preveč uživa v gimnastiki... Tja nas je nekaj sošolcev zahajalo, da smo izravnavali od učenja nakupičen stres ;) Bilo je sila zabavno in poučno (Slike iz daljnega 2009)






NA veliko smo nenamerno vadli tudi padce. A zgleda še premalo, da bi vretenca ko je bilo treba ostala cela :)

Laganini sprehod


Nikoli se nisem rad sprehajal, s tistimi počasnimi koraki. A po tednih ležanja je pasalo. Teh nekaj kilometrov. Kosti se celijo. Čutiti je izboljšanje. Še par tednov in vstal bom iz te megle. Zalučal opornico in končno zadihal...


Šel sem na pot miru. Iskati mir. A ugotovil sem, da imam miru dovolj. Rabim akcijo... A nič ne gre na silo. Stisniti je treba zobe, se prisiliti na počitek. Žalostno, da ne znam sprejeti počitka kot nekaj dobrega, koristnega. Pač, gre za spremembo v ritmu, načinu življenja. In za vsako spremembo je potrebno nekaj časa, da pride do homeostaze, ravnovesja na drugačnem nivoju.

Peračniški slap, trenutno zaspan, skromen.


Misli odnese tudi v Brazilijo. Kako in kaj? Bo že. Če ne drugače, gremo pač samo na izlet. Zgodba iz Vietnama se ponavlja. Pa vseeno je bilo nepozabno..

Obvezno pa sem se moral počit na hrbet, da sem malo umiril nevrološke motnje v načeti hrbtenici. Jasica je kot nalašč za kaj takega.

Kačji pastirji so okupirali zračni prostor nad potočkom. Res jih je na stotine. Splača se opazovati njihov ples v parih..




Ne, ne kopa se, tak je življenjski cikel. In prav je da se ga zavedamo. Ane?