ponedeljek, 11. maj 2015

Vipavskih 360º

 Ja, tako je bilo:
Na vsakem ultramaratonu ženim preizkusiti nekaj
Štart Vipava ultratrail na 105km je bil najavljen za 6. uro zjutraj, zato sva se z Matejem odločila da prespiva kar v kombiju nekje v bljižini štarta (hvala Luka). Včasih sem bil nomad in sem spal lahko kjeer koli, pod vsako smreko, na pokopališču, samo v spalki, a sedaj, poročen moški sem se izgleda razvadil na udobje, toplino, in tako pred štartom spal dokaj slabo. Jutranji čaj, kosmički (zopet hvala domačinu Luki) in že sva na avtobusu proti štartu, kjer nas je pričakalo obetajoče oblačno vreme z nekaj kapljicami. Že pred štartom sem se najbolj bal prav vročine, ki nam je (vsaj meni) zagrenila sicer čudoviti drugi del trase. Začeli smo z vzponom proti Golaku. Ta del proge je bil resnično lep - pot je nekje potekala po povsem neshojenem terenu, raznih jasicah, skozi mogočne gozdove. Najlepše pa je bilo priti na Anglesko goro (vsaj tako se mi zdi da se imenuje), kjer smo bili deležni čudovitih pogledov na dolino, za dodatek pa nas je predramil in pobožal kraški vetrič. Mateja sem izgubil nekje na poti navzgor, ker sem bil prepričan da zaradi njegove 14 dnevne bolezni ne bova mogla teči skupaj. Porti Golaku in nato navzdol je bila na čase tehnično zelo zahtevna proga, kar mi je seveda ustrezalo. Nisem pretiraval, noge sem lepo šparal, saj sem namerno 95% časa uporabljal tekaške palice. Rezerv je bilo še precej, saj sem imel vedno v misliš še zadnji vzpon na Nanos. Užival sem resnično v vsakem koraku. Tako sem do polovice (v dolino) prisopihal nekje od 3.-6- mesta.


Nato je sledila vročina. Na vsaki okrepčevalnici sem se polival z vodo po glavi, po hrbtu, a nič ni zaleglo. Če sem hotel vzdrževati nek normalen tempo se mi je začelo vrteti in me "pajtlati" levo in desno, zato sem ubral počasnejšo varjatno, pri kateri sem se pa vseeno matral. Ves užitek je izginil. To so tisti trenutki na ultri ko si govoriš čemu ti je tega treba, in dejasnko sem enkrat to izustil sam sebi na glas. Bil sem začuden :) Tak softič. Ko sta me dohitela dva tekmovalca sem se odločil da se poizkusim držati vsaj dekleta (Ajde, ki je mimogrede zasedla absolutno 4.mesto). A po domače nisem imel za burek, s tako lahkotnostjo je planila mimo mene, jaz pa sem ostal sam v svojem blaznečem vročinskem deliriju. Grizem grizem, nek klanec, nakar se mi čisto zmegli in se samo sesedem. Vau, res slabo prenašam vročino... Zatem sem še za eno brzino upočasnil in nekaj časa več preživel na okrepčevalnicah. Prostovoljci so bili resnično 1A, prijazni, ustrežljivi, nasmejani. Tako sem nekako prilomastnil do Podnanosa, kjer je sledilo samo še dobrih 20 kilometrov na Nanos in spust iz njega. Privarčevane moči pa od nikoder... Klavrno sem se vzpel po sicer lepi poti na Nanos. Zadnjih 10 kilometrov se je temperatura končno malo spustila in mašina je ponovno začela pumpati, tako da sem vsaj z veseljem in normalnim tekom prispel do cilja na gradiški turi (6.mesto absolutno).

Uf, ko pogledam nazgor, vidim da sem se malo zagovoril :)


Postelja v kombiju:

Pred štartom z Matejem (ki je žal zaradi poškodbe na kolenu, ki jo je staknil ob spustu odstopil na 68km)



Foto: Ana Košuta in Tamara Vidmar

Nauki za naslednje preizkušnje:
-pred tekmo bodi spočit
-vsaj 10 dni prej se prilagodi se na vremenske razmere
-tudi brez ure se da lepo tekmovati (tako kdaj čas mineva hitreje, a spet drugič počasneje)

2 komentarja:

Piroman pravi ...

Hej,iskrene čestitke. Da kljub opisanim težavam stisneš toliko iz sebe, je super. Glava je torej vseeno ostala bistra. Me veseli, da sva se srečala, pa čeprav samo na štartu.

Miha Podgornik pravi ...

Hvala Roman in čestitke tudi tebi!! Odlično za prvo ultro! Se še kje vidimo in rečemo kakšno več