petek, 29. maj 2015

Jadranje nad Lijakom

Včeraj smo šolarji prvič (vsaj nekateri) zajadrali izven gorenjske regije. Podaljšek vipavske doline sem tokrat gledal iz zraka, trajalo pa je uživantski dve uri. (na žalost se je kamera zarosila po 5' leta :)


torek, 26. maj 2015

ponedeljek, 25. maj 2015

Nočne ☾ zeleniške špice in Planjava



Bratec si je zamislil eno lepo nočno plezarijo. Ob pol devetih (seveda zvečer) sva zapustila parkirišče nad Kamniško Bistrico in s plani da ponoči preplezava in prehodiva zeleniške špice in Planjavo, po nekaj urah spanja v zimski sobi na kamniškem sedlu pa naslednji dan opraviva še z Brano, Tursko Goro, Koroško rinko in Skuto. Ja plani so bili zelo visokoleteči. Kaj nama je od tega uspelo pa v nadaljevanju.

 Na parkirišču sva še videla ta lep zeleniški špičasti greben.



 In Akcija. Na srečo snega na špicah še ni bilo.



Zeleniške špice sva preletela suvereno in previdno. V zadnjem delu naju je sicer ujela megla, a se nisva dala. Nato je prišel nama nepoznani snežni del, vzpon na Planjavo in spust proti Kamniškem sedlu. Jan je ob preobuvanju v gojzarje ugotovil da je med plezanjem izgubil cepin... Sranje... Tako sva samo upala da se bo dalo dokaj varno prispeti do varne zimske sobe.


 Na vrhu Planjave....

Nov sneg se je nekje udiral do riti.

Ko je prišla megla sva kakopak tudi nekajkrat zalutala, a odrešile so naju stopinje. Ne človeške, ampak pasje, skoraj na vrhu Planje, neverjetno.

 Vodile so naju vse do zasluženega spanca. V kočo sva se primajala ob štirih zjutraj.

 Brez cepina naslednji dan ni bilo mogoče (dovolj varno) opraviti še začrtanih vzponov.

 Zato sva se odločila, da greva do avto, nato pa še enkrat na prvi vrh zeleniških špic, tokrat light and fast, tekaško.


Janov izraz pove, ali je na vrhu našel cepin ali ne :) Nimaš kaj, take pustolovščine kot kaže zahtevajo svoj davek. Bolje takšen kot drugačen. 

petek, 22. maj 2015

Na sonce, na veter


Na gorenjskem vreme te dni ni ravno bleščeče. Ob morju je stvar povsem drugačna (vsaj včeraj). Da ne omenjam že kar kičaste burje z 20 vozli.

Andreja, Klemen, jaz (veter odpihnil lase) in fotograf Jan.

sreda, 20. maj 2015

Slovo kralju

Pred leti je Ljubljano obiskal Dean Potter. Plezalec, pustolovec, ptič. Bil sem na njegovem predavanju in poslušal o njegovih sanjah, da bi pristal z wingsuit obleko, brez padala.

Navdihoval si mnoge, tudi mene. Želim ti lepo letenje v neskončnosti...

Trail kemp na Pokljuki


ponedeljek, 18. maj 2015

sobota, 16. maj 2015

sreda, 13. maj 2015

Nad šitam glava - smer Stoletje (VI-/IV, 180 m)


Jan, Tina in Jazst smo danes plezali nad Vršičem. Eno preprosto a zato nič manj uživaško smer.


Nadzirala nas je ena in edina -Ajdovska deklica

Ko je brez las starejši brat, pomeni da je brez las tudi _______?

Sestop po melišču - Bodoči gorski vodnik pa testira ali je ubutev čeških turistov primerna za tak spust in kje so omejitve. Kroksi

 Bojda se da :)

ponedeljek, 11. maj 2015

Vipavskih 360º

 Ja, tako je bilo:
Na vsakem ultramaratonu ženim preizkusiti nekaj
Štart Vipava ultratrail na 105km je bil najavljen za 6. uro zjutraj, zato sva se z Matejem odločila da prespiva kar v kombiju nekje v bljižini štarta (hvala Luka). Včasih sem bil nomad in sem spal lahko kjeer koli, pod vsako smreko, na pokopališču, samo v spalki, a sedaj, poročen moški sem se izgleda razvadil na udobje, toplino, in tako pred štartom spal dokaj slabo. Jutranji čaj, kosmički (zopet hvala domačinu Luki) in že sva na avtobusu proti štartu, kjer nas je pričakalo obetajoče oblačno vreme z nekaj kapljicami. Že pred štartom sem se najbolj bal prav vročine, ki nam je (vsaj meni) zagrenila sicer čudoviti drugi del trase. Začeli smo z vzponom proti Golaku. Ta del proge je bil resnično lep - pot je nekje potekala po povsem neshojenem terenu, raznih jasicah, skozi mogočne gozdove. Najlepše pa je bilo priti na Anglesko goro (vsaj tako se mi zdi da se imenuje), kjer smo bili deležni čudovitih pogledov na dolino, za dodatek pa nas je predramil in pobožal kraški vetrič. Mateja sem izgubil nekje na poti navzgor, ker sem bil prepričan da zaradi njegove 14 dnevne bolezni ne bova mogla teči skupaj. Porti Golaku in nato navzdol je bila na čase tehnično zelo zahtevna proga, kar mi je seveda ustrezalo. Nisem pretiraval, noge sem lepo šparal, saj sem namerno 95% časa uporabljal tekaške palice. Rezerv je bilo še precej, saj sem imel vedno v misliš še zadnji vzpon na Nanos. Užival sem resnično v vsakem koraku. Tako sem do polovice (v dolino) prisopihal nekje od 3.-6- mesta.


Nato je sledila vročina. Na vsaki okrepčevalnici sem se polival z vodo po glavi, po hrbtu, a nič ni zaleglo. Če sem hotel vzdrževati nek normalen tempo se mi je začelo vrteti in me "pajtlati" levo in desno, zato sem ubral počasnejšo varjatno, pri kateri sem se pa vseeno matral. Ves užitek je izginil. To so tisti trenutki na ultri ko si govoriš čemu ti je tega treba, in dejasnko sem enkrat to izustil sam sebi na glas. Bil sem začuden :) Tak softič. Ko sta me dohitela dva tekmovalca sem se odločil da se poizkusim držati vsaj dekleta (Ajde, ki je mimogrede zasedla absolutno 4.mesto). A po domače nisem imel za burek, s tako lahkotnostjo je planila mimo mene, jaz pa sem ostal sam v svojem blaznečem vročinskem deliriju. Grizem grizem, nek klanec, nakar se mi čisto zmegli in se samo sesedem. Vau, res slabo prenašam vročino... Zatem sem še za eno brzino upočasnil in nekaj časa več preživel na okrepčevalnicah. Prostovoljci so bili resnično 1A, prijazni, ustrežljivi, nasmejani. Tako sem nekako prilomastnil do Podnanosa, kjer je sledilo samo še dobrih 20 kilometrov na Nanos in spust iz njega. Privarčevane moči pa od nikoder... Klavrno sem se vzpel po sicer lepi poti na Nanos. Zadnjih 10 kilometrov se je temperatura končno malo spustila in mašina je ponovno začela pumpati, tako da sem vsaj z veseljem in normalnim tekom prispel do cilja na gradiški turi (6.mesto absolutno).

Uf, ko pogledam nazgor, vidim da sem se malo zagovoril :)


Postelja v kombiju:

Pred štartom z Matejem (ki je žal zaradi poškodbe na kolenu, ki jo je staknil ob spustu odstopil na 68km)



Foto: Ana Košuta in Tamara Vidmar

Nauki za naslednje preizkušnje:
-pred tekmo bodi spočit
-vsaj 10 dni prej se prilagodi se na vremenske razmere
-tudi brez ure se da lepo tekmovati (tako kdaj čas mineva hitreje, a spet drugič počasneje)

petek, 08. maj 2015

Pakiranje za Vipava ultratrail

Tako nekako zgleda ko pripravljaš reči za ultramaratone. Nekateri si delajo spiske, neumni mislimo da smo dovolj pametni in si ne zapisujemo, pa potem vedno kaj pozabimo. Skratka jutri se v Vipavi odvija 107km dolg ultratrail. Kot kaže bo omogočeno spremljanje preko interneta -KLIK .
Še bolj pa ste zaželeni ob sami progi :) (npr. v vasi Podnanos po 5i uri popoldne) Lahko ploskate in hkrati sodeljute na fotografskem natečaju.
Od mene pa prosim ne pričakujte preveč (v tekmovalnem smislu), ker grem bolj na uživantski tek ;) jahuuuu, komaj čakam

Rast špargljeve družine

Če pozorno pogledate boste v nekaj sekundah videli kako hitro rastejo šparglji. Kamera je v treh urah v intervalu 30 sekund snemala fotografije (potem se je na žalost spraznila baterija). Zanimivo bi bilo spremljati rast čez cel dan, a na žalost nimam primerne tehnologije.


sreda, 06. maj 2015

Majevska magistrala na Roblek


V tem času Roblek postaja romarksa pot, kar pa vsekakor ni nič slabega :) Zgoraj pa prva izmed planin proti Robleku - Planinca.




Test novih nogavic s prstki je bil uspešen. Sprva je malce čuden občutek, ker se nekaj štuli med prsti, a se kaj hitro navadiš. Sicer nimam težav z žulji a v mokrem in vročem okolju se le-ti pojavijo hitreje. Takele nogavičke pa po mnenju izkušenih pripomorejo k minimaliziranju težav z blisterji.
 Sedaj pa počasi noge v ljuft, saj je samo še dva dni do vipavske stotke.