torek, 16. september 2014

Teden do odhoda v Grčijo




Ja, kako hitro teče čas. Točno pred letom dni se mi je pojavila želja o udeležbi na letošnjem Spartathlonu (246,8 km dolgi tekaški tekmi(2400 pozitivne nadmorske višine)). Na srečo sem bil tekaško kolikor toliko dobro pripravljen in mi je uspelo v 24 urah preteči kvalifikacijskih 210 kilometrov (Beogradski ultramaraton). A glej ga zlomka, pozimi je prišlo do poškodbe miniskusa in kolenskih vezi (bordanje po hribih), kar mi je nekje do začetka maja onemogočalo kakršno koli resno treniranje. Pomlad je prinesla sonce, toploto in obilico energije za pot k dosegu zadanega izziva. Treninga sem se seveda lotil postopno. Po prvih tednih teka sem bil zelo zelo skeptičen, češ ali se mi bo uspelo do septembra vsaj pribljižno pripraviti za tako zahteven tek, saj sem se po pol ure teka počutil kot osnovnošolec po pretečenem kuperju. A telo se napora kaj hitro navadi. Tako sem prisopihal nekje med 110 in 140 pretečenih kilometrov na teden (v zadnjih dveh mesecih), kar naj bi po mojih kalkulacijah moralo zadostovati za končanje Spartathlona pod omejitvo 36 ur. Optimistično? Mogoče :)
Komaj čakam konec drugega tedna (26.in27.9.), ko zasopiham po zgodovinski poti iz Aten v Šparto!!!



Še slikici iz verjetno bodočega dokumentarca, ki bo med drugim vključeval tudi moj podvig.
 Pia na Amsterdamskem maratonu in s saxom na sipinah severnega morja....



Ni komentarjev: