ponedeljek, 29. september 2014

Spartathlon skozi moje oči


Na začetku naj se zahvalim vsem, ki ste verjeli, navijali (seveda šteje tudi na daljavo), da mi bo uspelo. Kot kaže je pretok takšne energije mogoč :) Moram pa povedati, da ni bilo preprosto, a zelo dobra življenjska (pre)izkušja.

Pa začnimo:


 
Štart je bil deževen. Pred štartom sta me pozitivno presenetila nekdanja biatlonka Tamara Barič in njen izbranec, ki sta počitnikovala po Grčiji in se v klavernem vremenu na vse zgodaj zjutraj prikazala na štartu ter zaželela vso srečo. Hvala!

In že smo tekli. Dokaj čudno se mi je zdelo, ko sem že po nekaj kilometrih stekel mimo "znanega" ameriškega ultramaratonca (avtor knjige ultramaratonec) Deana Karnazesa. Veljal naj bi za favorita, a se je kot kaže nekje uštel (končal je na 133 mestu).

Počutil sem se odlično, veliko sem pil in jedel, nakar se je začelo črvičenje v trebuhu. Do 42 kilometra sem se dvakrat kvalitetno podriskal in že je bilo bolje. Kljub težavici je bil čas prvega maratona malce prehiter - 3:35.

Ker sem vedel, da bodo zaloge mišičnega in jeternega glikogena kaj kmalu povsem pošle sem še več jedel in pil (koncetrirano izotonično pijačo). Nato je prišla kriza, ZID, STENA! Vedel sem, da bo do tega prišlo, a ne za tako dolgo časa. Po 50 kilometru se mi je kljub naprezanju tempo drastično zmanjšal. Razmislim kaj naj naredim in si rečem, da zagotovo premalo jem, zato vase vržem še več kot bi sicer.

Poleg mene je štartal še en predstavnik naše deželice - Klemen Bošter.


Do Korinta, kjer je časovni limit najbolj navit, sem prisopihal z zadnjimi močmi. Imel sem celo krče, ki jih sicer nimam nikoli. Vedel sem da nekaj ni vredu. Nič, malo daljša kriza pač, sem si mislil, sedaj me bodo ekipa poštimala in bo bolje. Veselo sem se prepustil razvajanju spremljevalne ekipe. Vase sem zmetal kupico pripravljenege hrane (ki mi začuda spoh ni več teknila). Ooo pasala pa sta počitek in masaža, in to kako. Stežka sem se pobral iz udobnega naslonjača in z upanjem na boljše čase zopet zagrizel v asfalt.


A zid se je kar vzpenjal. Stena je bila celo previsna. Sedaj sem vedel, zatajil me je želodec. Ni bil sposoben prebavljati vsega vnešenega balasta, zato se je odločil da v peč ne požene kaj veliko kalorij. Nekajkrat sem bruhnil po malo, tisto kislino in zadnjo požrto stvar. Trebuh pa kot balon. Nekaj klancev sem prehodil. Proti večeru, po 9ih urah krize sem bil že čisto pri koncu, v glavo so se mi vcepile celo negativne misli, misli o odstopu!!


Na naslednji kontroli točki, kjer so bili prisotni spremljevalci sem dodobra potarnal o svojih težavah. Fotr mi je namešal kavo, jogurt in nevem kaj še vse. In po pol ure se je izkazalo za dobro. Po pol ure velika potreba, nato pa še odrešilen silovit Niagara fall skozi usta. Zagotovo sem nabruhal nekaj litrov tekočine, z vso požrto hrano vret. V trenutku sem se počutil bolje. Bal sem se samo, kako bo od sedaj naprej funkcioniral moj ubogi vegeterjanski želodček.


Sedaj je šlo gladko. Temperature so bile noči primerno prijaznejše, želodec je funkcioniral in končno sem začel pri teku ponovno uživati. Ponoči je bil na sporedu ravno najtežji del proge (vzpon na goro), kamor sem stekel kot bi se ravno prebudil (ne pa kot bi imel za sabo že 150 kilometrov).  Od bruhanja (večera) pa vse do jutra sem samo še prehiteval.


 Na prehodu iz krize

 12 ur noči je minilo prelahko. Celo noč sem tekel s hitrostjo kot bi jo na krajšem treningu. Energija je prispela! Vedel sem da še ni konec, da zagotovo pridejo spet "težki časi". In res so. Po 200. kilometru, ob prihodu jutra, je bilo zopet težko. Pojavila se je utrujenost, ki jo je nadragadil nepričakovani 10 kilometrski klanec, na katerem sem zaradi prenaprezanje doživel celo halucinacije (stvari so so za nekaj metrov pojavile in nato spet izginile). Čudno, čudno, saj se nisem počutil ravno pred infarktom. Po zborbanem klancu so halucinacije izginile, utrujenost pač ne. Zadnjih 20 kilometrov (ki so bili v glavnem navzdol), sem dobil motivacijo in zagon. Vedel sem, da če se potrudim lahko pretečem pod 30 urami, kar bi bilo za amaterja mojega kova že sila solidno. Seveda pa sem tudi hotel biti čim prej v cilju in zaključiti s tem neskončnim prestopanjem iz leve na desno nogo. In je uspelo. Brez moje ekipe, tukajšnje in onostranske, pa bi mi sila težko! Hvala


Tek v zadnjih stotih metrih je nepopisno doživetje. Se niti ne bom trudil opisati, ker bi zgubilo čar. Pojdite in doživite :)




 Poklon kralju, nato pa najboljši požirek vode v mojem življenju!! Vsak ki ga je okusil je po mojem mnenju zmagovalec! Se splača? SE!


Takojšnja medicinska oskrba vsem tekmovalcem na cilju.


Seveda hvala tudi ekipi rtv iz Maribora, ki je zadevščino dokumentirala. Bili ste odlična podpora!

Profil proge.
Sedaj pa noge v ljuft!

17 komentarjev:

. pravi ...

Svaka čast!!! Res ...

Jay Dee pravi ...

Brawo! Tole je pa bil napor in zaslužena voda v cilju :)

Karina pravi ...

Izjemen podvig! Čestitke!!! :)

ANDREJA pravi ...

Miha, tole ti pa tako zelo privoščim. Moraš pa zares imeti trden karakter, da zborbaš nekaj takšnega. Komaj čakam, da se srečemo, da boš lahko kaj več povedal o tej izkušnji. Moj poklon, še enkrat!

Pika pravi ...

ČEStItKE. Izjemno. Noro. POKLON!!!

Unknown pravi ...

globok poklon, bravo!

zvezda repatica pravi ...

Poklon do tal!!!
Komaj čakam filmček!

jotaeater pravi ...

smo navijali na daljavo, čestitke za izjemno (pre)izkušnjo!!

darja zore pravi ...

Miha, BRAVOOO in iskrene čestitke za tvoj zavidljiv uspeh! Komaj čakamo na filmček tvojega izjemnega podviga. Čim dlje uživaj v sladkobi doseženega...Lep pozdrav tebi in celotni ekipi ob tebi.

Katarina Žgajnar pravi ...

Miha, RESPECT! Hvala za poročilo. Izjemen si!

Tanja13 pravi ...

Miha spostovanje!Tole je res neverjetno!
Bravo,bravo!Hvala za porocilo :-)

Katra pravi ...
Avtor je odstranil ta komentar.
Katra pravi ...

Izjemno res, tudi moj poklon! Vi ste res super family!!! Le tako naprej!

helena pravi ...

Superca! Le najboljši in najtrpežnejši zdržijo takšne napore. Kapo dol!

Jelka P pravi ...

Bravo Miha!

hel1 pravi ...

Sem kar ganjena :) Globoke čestitke!!!

altatija pravi ...

Kapo dol in iskrene čestitke!