ponedeljek, 09. december 2013

Nostalgija


Po naklučju sem odkril videoposnetke Ruthine in moje prve skupne turne smuke (na koncu spodnjega filmčka). Mami je na lepem za par minut spet oživela. Srce je poskočilo. A na žalost od spominov bolj grenko se živi. Vseeno delim z vami, mogoče še komu nameh na ustnice nariše njen smeh in dobra volja. Že skoraj eno leto pogrešam to pozitivno energijo! Ni ji para, mama je pač ena in edina...


5 komentarjev:

Aleš Pesan pravi ...

Nasmeh, ki nariše nasmeh na obrazu, a praznina, ki ostaja, ga zabriše kot temen oblak, ki zakrije sonce... Hvala, ker si delil z nami,
Aleš

Jelka P pravi ...

Hvala Miha!Res,ni ji para!

VANJA pravi ...

Ja, res jo tudi mi pogrešamo - zelo.

Valerija Štrus pravi ...

Hvala Miha! Tudi jaz jo pogrešam, še vedno prebiram blog in spomini so še vedno živi.Nadaljuj naprej kar je mami zastavila.....

neja62 pravi ...

Koliko lepih spominov, nekoč, nekje med zvezdami, tam, kjer je tudi moj ljubi oče, se zoper srečamo.
VSAD DAN POKUKAM NA TVOJ BLOG, OSTANI Z NAMI.