četrtek, 30. maj 2013

Dong Hoi


In sva poletela proti mestu, kjer bi se moral začeti jungle marathon - tudi na letalu sva v prospektu našla  opis tega dogodka. Žalostno

Danes na hitro. Zvečer sva dobila prtljago in odletela v samo sredino Vietnama Dong Hoi, ki pa ni turistično. V dokaj velike mmestu sva bila skora edina nevietnamca. In ugotovitve so sledeče. Vietnamci ne govorijo vsi angleško, oziroma skoraj nihče. Mahnjeni so na telefone in računalnike, sicer so leni, ženske so prijazne, moški malo manj. Od 12ih do2h imajo siesto - vsi spijo. nočejo sprejeti napitnine. Pivo v gostilni stane manj kot 50 centov.
Otroci so odvisniki sodobne tehnologije.
Vietnamski baywatch.
Zaščitne maske in dolge rokave, kljub neznosni vročini nosijo, ker se bojijo sonca (modno je biti bel), ter ker težko dihajo...
Tržnica, vse po domače. Edina tusrista gledajo kot da sva iz jupitra, a niso nič vsiljivi.
Preživljajanje, tako in drugače.

Pivo je hudo, uvoženo iz danske, Carlsberg.
Ženske se veliko lišpajo.

Prvi stiki z Južnokitajskim morjem. Toplo, a nič kaj čisto.


 Domačini so bili veseli, ko sem jim priskočil na pomoč pri nošenju morske vode.

 Liči, okusno in poceni.
 Vse ženske se kopajo oblečene, Ninči je bila v kopalkah prava atrakcija.

Ko sva prosila za pribor za borbo z lignji je kelnarca uletela s škarjami in le-te narezala na lepe kolobarčke.

Ni komentarjev: