petek, 31. maj 2013

Džungla in podzemni svet



Danes sva bila prava turista, šla sva na celodnevni voden izlet, with an english speaking tour guide (yeah right). Obiskali smo dve jami - Paradise cave (druga največja jama na svetu, visoko je 100 m in dolga 32km) ter Phong Nha cave. Lepo, poučno in osvežujoče. Dobil sem tudi občutek kako bi izgledal tek po džungli - v taki vlagi in vročini -zelo naporno. Spoznala sva kopico zanimivih turistov in prejela dobronamerne nasvete. Vodička bi rada postala pevka. Reka je bila zelo hladna, zanimivo. Popikali so naju komarji, zato srčno upava da ne stakneva malarije, bojda je skoraj ni.  Izkušnja, kjer so nas domačini povabili na ulovljeno ribo in pivo pa je bila tudi nekaj posebnega. Jutri zjutraj pa naprej.





 Ja vem, ne morem iz svoje opičje kože.














četrtek, 30. maj 2013

Dong Hoi


In sva poletela proti mestu, kjer bi se moral začeti jungle marathon - tudi na letalu sva v prospektu našla  opis tega dogodka. Žalostno

Danes na hitro. Zvečer sva dobila prtljago in odletela v samo sredino Vietnama Dong Hoi, ki pa ni turistično. V dokaj velike mmestu sva bila skora edina nevietnamca. In ugotovitve so sledeče. Vietnamci ne govorijo vsi angleško, oziroma skoraj nihče. Mahnjeni so na telefone in računalnike, sicer so leni, ženske so prijazne, moški malo manj. Od 12ih do2h imajo siesto - vsi spijo. nočejo sprejeti napitnine. Pivo v gostilni stane manj kot 50 centov.
Otroci so odvisniki sodobne tehnologije.
Vietnamski baywatch.
Zaščitne maske in dolge rokave, kljub neznosni vročini nosijo, ker se bojijo sonca (modno je biti bel), ter ker težko dihajo...
Tržnica, vse po domače. Edina tusrista gledajo kot da sva iz jupitra, a niso nič vsiljivi.
Preživljajanje, tako in drugače.

Pivo je hudo, uvoženo iz danske, Carlsberg.
Ženske se veliko lišpajo.

Prvi stiki z Južnokitajskim morjem. Toplo, a nič kaj čisto.


 Domačini so bili veseli, ko sem jim priskočil na pomoč pri nošenju morske vode.

 Liči, okusno in poceni.
 Vse ženske se kopajo oblečene, Ninči je bila v kopalkah prava atrakcija.

Ko sva prosila za pribor za borbo z lignji je kelnarca uletela s škarjami in le-te narezala na lepe kolobarčke.

sreda, 29. maj 2013

Prvi in drugi dan



Slab začetek, dober konec. Ko sva prišla na Dunajsko letališče si nisva mogla misliti koliko stvari se lahko zakomplicira glede letalskih kart, ki so bile rezervirane prek neke turistične agencije. Težave so se začele že na samem check-inu. Nekako ni zaznalo najinega leta, zato sva letala po letališču od rumenega do rdečega zaposlenega, telefonarila v Slovenjo,... No končno sva dobila karti in se vsa nasmejana odpravila do vletne steze, nakar seveda na ekranih ni sva našla leta. Šeenkrat pogledam karto in na njej piše čas vzleta 19:30 namesto 7:50 zjutraj... ?? Zopet do zaposlenih in klicarjenje. Bojda je prišlo do neke napake pri vietnam airlines. Dobro, stric iz Slovenije nama je uredil let za 10:00, tako da bova lahko v Frankfurtu ujela let za v Hanoi (14:15). Seveda je Frankfurtsko letališče ogromno in je trajalo kar nekaj časa da sva našla še pravi terminal in check-in vietnamske letalske družbe. Tukaj bi morala dobiti karti za naslednji let, a glej ga zlomka. Zopet je bil rezerviran le booking, sama letalska karta pa ne. Po dolgih minutah in gledanju na uro je prijazna gospa uredila situacijo. Na srečo je bilo na letalu še nekaj prostih sedežev. Po drvenju in hitenju nama je le uspelo ujeti letalo. Končno sva lahko malce lažje zadihala. No seveda se je izgubila še najina prtljaga, a sva zaradi tega dejstva v znak opravičila dobila let Hanoi- Saigon že 10:00 namesto 17:45. Tako sva po dveh nepraspanih nočeh pol dneva lahko prespala v bljižnjem hotelu iz kjer se tudi javljam. Jutri zjutraj naju čaka še let v Hanoi (sredino Vietnama), kjer bi se moral udeležiti slovitega maratona. A žal temu ne bo tako.

Frankfurtski skybus

 In kakšni so prvi vtisi:
Ko sva stopila iz letališča se mi je zdelo da sva zakorakala v domači rastlinjak sredi poletja. Soparno, vroooče. Vietnamci so majhni a zeloo glasni, neprestano se derejo in nekaj prerekajo (vsaj na letališču, poutila sva se kot na mravljišču). Naslednji šok je promet. Peš sva se odpravila do hotela, ki stoji par kilometrov stran od letališča in nisva morala verjeti svojim očem. Kako lahko ob takem kaosu promet funkcionira. Vozniki so zelo zelo spretni, nihče nima prednosti, prednost ima pogumnejši. Prvo prečkanje čez cesto je bilo adrenalisnko doživetje. Ustavi seveda nihče, nekako moreš preslalomirati med skuteristi in avtomobilisti. Zakaj nosijo zaščitne maske? srak po mojem mnenju ni ravno čist. Umazanija, kot v romskem naselju. Prvi vtisi Saigona naju niso navdušili. Sva bolj za naravo. Svet se vrti nekoliko drugače. Temno je že ob 6ih!? verjetno zaradi vročine. Ura je pol 9ih Nina že smrči poleg mene. Greva filat baterije. Pa upava da dobiva izgubljen nahrbtnik. LP





Lokalci jedo ob glavni cesti na (za nas) otroških palstičnih stolčkih. Za prvič sva šla na obrok raje v nek amerakiniziran šoping center.


Razlike med ljudmi so kar precejšnje. Vietnamci so na splošno zelo prijazni in ustrežljivi. Upam da bodo do konca izleta ostali taki :)

ponedeljek, 27. maj 2013

V Vietnam


Z Nino greva napisat svojo pravljico. Če bo vse po sreči se kaj javiva.

 Danes nam je končno uspelo zasaditi še teraso. Za silo je, ni pa to to...




 Prvi pridelki iz najinega vrta... Sva zelo ponosna kmetovalca.
 Na balkonu gojiva tudi malček paradižnika.

Pa lep pozdrav do nasledjič.....