nedelja, 30. december 2012

Ruth

Ko se zbudim se mi zdi vse po starem, nato me butne, nastaja praznina... A obljubim da jo bom zapolnil z barvami, saj bi si ti tako želela!

3 komentarji:

Anonimni pravi ...

Najbolj boli jutro za tem-ko se zaveš, da niso bile le moreče sanje, da je res...Čas bo pomagal, boš videl....Naj ti življenje riše svetle barve!!! I.

Anonimni pravi ...

Žal bo še hudo...vem iz izkušenj; najmanj eno leto, v katerem se bodo brez Ruth zavrteli vsi prazniki, vsi rojstni dnevi in vse tiste priložnosti, ko ste bili skupaj. Ko boš želel z njo deliti veselje ali žalost...jaz svoja dva ljuba človeka pogrešam že tri leta...samo delo mi pomaga, da ne mislim na žalost. In obisk groba...pa vedno sem se tako bala pokopališč. Predno sem jima uredila grob, sem najprej prebrala vse o tem v knjigi, ki jo je Ruth napisala. In zdaj mi tako odleže, ko ju obiščem... na grobu nikoli ne jokam, zvije me šele potem, doma. Najhuje se je prvič po izgubi vrniti v hišo, kjer te je vedno čakal/a z vsem, s čimer te je lahko razveselil/a...mladi ste še in življenje vam vendarle hitreje teče, kot nam v srednjih letih. Kar se bo pokazalo za rešitev...predvsem pa ne oklevaj, ko ti bo šlo na jok. Jok je ventil...mamo boš pa vedno nosil v sebi, saj jo imaš v krvi!

bro pravi ...

tako supermamo bi marsikdo mel :)

(men moja čokoladne piškote peče, pol mi pa s prstom kaže na trebuh)