petek, 19. marec 2010

STRAST



Vsak človek potrebuje izzive, nekaj, kar ga podžiga, kar nam je težko dosegljivo, izvedljivo. Treba jih je poiskati, se jih lotiti in se ne ustrašiti. Jaz si jih zastavljam kar veliko, načrtno in še večkrat nenačrtno. Ni lepšega občutka ko se ti skoraj nemogoče želje izpolnijo. Pojavljajo se na vseh področjih, so psihične in fizične narave. Seveda se jih večina dogaja itak v glavi. Telo nas zgol na videz omejuje. Pa preidimo na konkreten primer. Že kar nekaj let sem si želel izvesti salto nazaj s tekaškimi smučmi. Zdelo se mi je neizvedljivo, a glej ga zlomka, izkazalo se je da je povsem preprosto. Strah je največji človekov sovražnik, saj nas omejuje in tako krade priložnosti. Vse fiziološko dokazano! (kajne profesor Lasanova) Občutja strahu so sprva normalno sama negativna, lahko pa se priučimo nekoliko preoblikovati tisti negativni del v pozitinega, v nekakšno pričakovanje. In ravno to močno čustvo me obdaja ko se spustim proti skakalnici. Nič negativnega, popolna zbranost, koncentracija na prihajajoče dejanje večja kot vsak 100% koncentrat. Nato sledi trenutek resnice. Maš jajca al nimaš............glava začne izgubljati orientirne točke.... čakaš.....za trenutek vidiš nebo.......sebe ne vidiš, za trenutek te ni na tem planetu......BANG pojavijo se tla, poizkušaš pristati....... nato te preplavi neko drugo čustvo, ko veš da je stvar že za tabo, nekako si oddahneš, srečen ker ti je uspelo, ker si se zbral in jajca dal za hip pod giljotino. To so razlogi zakaj sem med drugim izbral tudi te vrste izzive, ki se mnogim zdijo butasti in nevarni. Seveda so nevarni, vsak vdih zraka je danes že nevaren, pa se tega ne bojimo, zakaj bi se potem bali neke boge salte. Ah sedaj sem šel že malo čez rob. Kljub vsemu strah v nas ostaja, tako je meni ostal po ponesrečeni izvedbi wallflipa (salta od drevesa - glej posnetek). A treba je delati na tem da le-ta izginee. In ni hudič da ne bo. V zgoraj pričujočem posnetku je zbranih nekaj odlomkov iz zgodbe mojih salt nazaj. Sedaj pa moram to preoblikovanje strahu čim bolj uporabljati tudi v "resničnem" življenju kajne.



torek, 16. marec 2010

PENJAČKA TURA PO BALKANU











Jan in Davor sta se že kar dolgo menila, da bosta odšla v Grčijo in še malo po balkanu za vsaj dva tedna špilat turista, no ja turista - bolj z namenom alpinizma in plezanja. Nekako sta pred odhodom prepričala še mene. In smo odrinili, z Janovim karavančkom 1500km proti Grčiji - Meteori, z namenom plezati po čudovitih stolpih na katere so menihi že nekaj stolitij nazaj postavili samostane. Vse je potekalo povsem lepo, plezanje je bilo kar precej drugačno od našega... Neke vrste konglomerat, na katerega se moraš predvsem psihično navaditi + na samosvojo opremljenost tamkajšjih smeri :) Po treh dneh plezanja v Meteori nam ga je zagodlo vreme. Napovedi so bile za ves teden slabe, zato smo se odločili, da odrinemo lepšemu vremenu naproti - destinacija Črna gora via Albanija. V Kotarju smo zlezli lepo alpinistično smer. Nato smo se zopet selili, tokrat v Split na hrvaško, kjer smo splezali lepo športno dolgo smer. Vreme nas je preganjalo proti severu. Odpravili smo se v Paklenico, katero pa smo po hitrem postopku zapustili, saj je burja v tem času odkrivala strehe... Tako smo naš izlet predčasno zaključili, vseeno pa smo domov prišli polni novih vtisov. Še se vrnemo na balkan :)

Pri tem plezanju naprej res potrebuješ mirne živce


V Grčiji je narava z eno nogo že v pomladi

Mal smo se trrresl v kaminčkih :)Jedli smo odličnooo, zasluge so Janove.

Spali smo kakopak zunaj, par dni v neki jami, ki je bila že lepo postlana s slamo

V Črni gori - Kotar

Smo tudi malo podrajulali

ponedeljek, 15. marec 2010

Moja mama je strela, moj fotr je grom

Moja starša res nista od muh, zato je povsem opravičljivo da sem jih tako poimenoval :P Oba si zastavljata človeku neprijazno naporne vzdržljivostne izzive. Vsak v svoj ekstrem, voča prisega na mraz in se odpravlja polniti (oz. prazniti) baterije v mrzlo aljaško divjino, kjer je povsem prepuščen na milost in nemilost narave, Naša mati pač mraza enostavno ne prenese in se je kot velika ljubiteljica vzdržlivostnega teka letos prvič odpravila na maraton Transaharina, ki po pomenu močno presega besedo maraton, saj bo v maskimalno 4ih dneh pretekla 260 kilometrov po alžirsih puščavah in gorovjih. Ljudi, ki si upajo zastavljati tako visoke izzive in jih prej ali slej tudi doseči je na svetu zelooo malo, zato se zavedam da imam res najboljša starša na svetu. Tako zdaj lažje razumem zakaj sem tudi sam nekoliko drugačen od mojih fuzbalerskorokometnokošarkarskih sotrpinov na faksu, ki bi se zgolj radi podili za žogo. Poditi se moraš tudi po svoji glavi in gledati na svet in življenje kot na veliko priložnost, ki jo moraš izkoristiti in izkusiti vse lepote ki ga ta ponuja.
No pustimo sedaj to, hotel sem povedati le da sta ga moja starša res norca in da ju resnično spoštujem in sem jima hvaležen da sta taka kot pač sta.

Še POVEZAVA do spremljanja moje mati v živo. Zaenkrat ji gre odlično, saj je na drugi kontrolni točki prva med ženskami. Le tako naprej!