sobota, 09. oktober 2010

Miha in padalstvo


Ja, od danes naprej sem padalec, tapravi padalec, tak s papirji :) Veselje do padalstva in podobnih reči sem nekako podedoval. Očka že več kot deset let skače iz letal, celo z wingsuit obleko. Tudi to pride enkrat na vrsto.

Moj prvi tandemski skok sem opravil že kot majhen šolarček. Že takrat se mi je zdelo, da bo to nekaj pravega zame. Strah, kaj je to??

Leta so minevala, in Mihec je zrasel v Miha, pripravljen na samostojne poti, tudi v padalstvu. Tako sem pred dobrima dvema letoma opravil prvi samostojni skok.

Bilo je valjda super, oh in sploh, zato sem veselo nadaljeval. Sledil je prvi skok brez gurtne (s prostim padom)

In že smo 9. oktobra, dan mojega izpitnega skoka. Brez odvečnih živčkov, s fletno spremljevalko, s 60 predhodnimi skoki. Vse je potekalo gladko kot po maslu.
Cilji za prihodnost... ah, veš da so

nedelja, 29. avgust 2010

FRATER


Zopet dokaz, da je DIF zakon faks. Kje drugje te še naterajo za en teden s prijatelji na morje? No res pa je, da nismo zgolj poležavali na plaži s pivom v roki. Naučili smo se potapljati na dah (jaz osebno sem pritavhal celo do 21ih metrov), srfati, voziti se s kajakom, igrati vaterpolo, skakati v vodo, vsako jutro 20 minut plavati, grgrati slano vodo, igrati se ples morskih zvezd in še marsikaj...
Skratka, uživancija!




sreda, 04. avgust 2010

Z lubco na Triglav


Ker vsak taprav Slovenc more vsaj enkrat stat na Triglavu, more tud moja ženka. Odločila sva se da si za ta podvig vzameva dva dni časa in lepo z užitkom prehodiva pot. Šla sva iz Vrat po meni nepoznani Tominškovi poti, za katero se je izkazalo, da je sicer zelo lepa a za višine nevajene nekoliko preveč luftarska. Tako se je kakšno urico raje kot mene oklepala zajl, klinov in skal. Prespala sva v Staničevi koči. Naslednji dan naju je čakal vzpon preko Kredarice na vrh, ki pa je bil zaradi novo zapadlega snega izpred dveh dni nekoliko otežen, a sva se na srečo višine in plezanja navadila že prejšnji dan. Ljudi, ki so tisti dan lezli na vrh je bilo na tone. Spustila sva se do Planike ina nadaljevala proti Doliču, čez Hribarice v dolino sedmerih jezer in za konec še spust po Komarči v Bohinj. Drugi dan je bil kar naporen, saj sva hodila celih 11ur. Nina je bila zadovoljna, malo jo bolijo noge, malo se ji upirajo nadaljni vzponi po plezalnih poteh, ampak vse je treba enkrat doživet :P

Juhuhu, po vrhu Tominškove je bilo vse pozabljeno

Iz Kredarice na vrhSe je treba orenk držat zajle

Ena uradna

Triglavska jezera

Par dni pred Triglavom sva šla "za trening" na Begunščico

četrtek, 29. julij 2010

Po dolgem času

Kuku, spet sem malo tu, hja kaj moremo ko pa vse tako urno mimo nas hiti, da Miha niti opazil ni, da na tej strani veliko gradiva fali... V resnici se ni zgodilo prav nič posebno pretresljivega (Rihtarjevalestvica 7 ali več), mesec junij je bil preživet za knjigami in nekoliko v tekaških čevljih, saj sem se pripravljal na izziv, za katerega nisem bil povsem prepričan če mu bom kos, a mi je na koncu le uspelo. Lavaredo ultra trail (90kilometrski maratonček s premagane 10tisoč metrov nadmoske višine) sem zaključil celo na 14 mestu od nekaj manj kot 600 tekmovalci. Haha, ker frajer kajne. No v resnici nič kaj posebnega, saj so bili vsi sami amaterji...

Takole je izgledalo učenje za izpite na pravni fakulteti

Takole pa na difu ;)

Slika iz 40ega kilometra na LUT

Po učenju smo se s faksom podali še po naših julijcih. Štiri dni počasne hoje po čudovitih vrhovih je za nekatere prestavljalo nepredstavljivo muko. Za druge pač lep izlet.
Nato sva z mojo Ninčiko na hitro skočila za nekaj dni na in v morje.

Kot ponavadi je na račun prišla Istra. Za začetek Rabac nato Vodnjan in nazadnje še Vrsar.
Najin camping v Vodnjanu, za katerega se lahko zahvaliva prijazni gospe Nadi, ki nama je tudi odlično kuahala

Za obisk Vrsarja pa se moram zahvaliti kolegu Urhu. Tam smo se imeli prav fajn, saj mu je prijazni očka zapustil čolniček za nekaj dni, tako da smo vozili po vodi nekoliko hitreje kot ponavadi. Ribolov ob 5ih zjutraj mi ni bil nevemakako zanimiv, a podvodni ribolov je povsem druga pesem - aj lajk.
Fantje smo lovili ribe

Kakšno tudi pojedli

Punce se pozibavajoče nastavljale soncu

Z drago sva se na čase podajala na krajše in daljše sprehode, malo po gorenjskih malo po dolenjskih hribih. Slap Beno

Obiskala sva prijatelje na Ptuju, kjer smo jedli murke

In se kopali v toplicah

Kordež nas je pozval na Jelovco, z namenom da se gremo igrati gozdarje

Muuučno delo, vam rečem

Smo pojedl mal čevapov pa je blo takoj vse v redu ;)

Se slišimo in vidimo v naslednji vojni

ponedeljek, 10. maj 2010

Lavaredo ultra trail

Hja, en nov izzivček pred začetkom toplih poletnih počitnic. Pa da vidimo če mi uspe preteči 90 kilometrov po hribih v enem šusu... Ja, bomo malo potrenirali, pa bo moglo it kajne. Bojda pa ima večjo vlogo tukaj psihična priprava. Zanimivo zanimivo. Pot poteka po italijanskih dolomitih in je blaznoo lepa. Vmes se najde tudi kakšna viaferatica (6:21). Poglejte filmček ki prikazuje letošnjo traso. Pa lep pozdrav do naslednjič.

petek, 19. marec 2010

STRAST



Vsak človek potrebuje izzive, nekaj, kar ga podžiga, kar nam je težko dosegljivo, izvedljivo. Treba jih je poiskati, se jih lotiti in se ne ustrašiti. Jaz si jih zastavljam kar veliko, načrtno in še večkrat nenačrtno. Ni lepšega občutka ko se ti skoraj nemogoče želje izpolnijo. Pojavljajo se na vseh področjih, so psihične in fizične narave. Seveda se jih večina dogaja itak v glavi. Telo nas zgol na videz omejuje. Pa preidimo na konkreten primer. Že kar nekaj let sem si želel izvesti salto nazaj s tekaškimi smučmi. Zdelo se mi je neizvedljivo, a glej ga zlomka, izkazalo se je da je povsem preprosto. Strah je največji človekov sovražnik, saj nas omejuje in tako krade priložnosti. Vse fiziološko dokazano! (kajne profesor Lasanova) Občutja strahu so sprva normalno sama negativna, lahko pa se priučimo nekoliko preoblikovati tisti negativni del v pozitinega, v nekakšno pričakovanje. In ravno to močno čustvo me obdaja ko se spustim proti skakalnici. Nič negativnega, popolna zbranost, koncentracija na prihajajoče dejanje večja kot vsak 100% koncentrat. Nato sledi trenutek resnice. Maš jajca al nimaš............glava začne izgubljati orientirne točke.... čakaš.....za trenutek vidiš nebo.......sebe ne vidiš, za trenutek te ni na tem planetu......BANG pojavijo se tla, poizkušaš pristati....... nato te preplavi neko drugo čustvo, ko veš da je stvar že za tabo, nekako si oddahneš, srečen ker ti je uspelo, ker si se zbral in jajca dal za hip pod giljotino. To so razlogi zakaj sem med drugim izbral tudi te vrste izzive, ki se mnogim zdijo butasti in nevarni. Seveda so nevarni, vsak vdih zraka je danes že nevaren, pa se tega ne bojimo, zakaj bi se potem bali neke boge salte. Ah sedaj sem šel že malo čez rob. Kljub vsemu strah v nas ostaja, tako je meni ostal po ponesrečeni izvedbi wallflipa (salta od drevesa - glej posnetek). A treba je delati na tem da le-ta izginee. In ni hudič da ne bo. V zgoraj pričujočem posnetku je zbranih nekaj odlomkov iz zgodbe mojih salt nazaj. Sedaj pa moram to preoblikovanje strahu čim bolj uporabljati tudi v "resničnem" življenju kajne.



torek, 16. marec 2010

PENJAČKA TURA PO BALKANU











Jan in Davor sta se že kar dolgo menila, da bosta odšla v Grčijo in še malo po balkanu za vsaj dva tedna špilat turista, no ja turista - bolj z namenom alpinizma in plezanja. Nekako sta pred odhodom prepričala še mene. In smo odrinili, z Janovim karavančkom 1500km proti Grčiji - Meteori, z namenom plezati po čudovitih stolpih na katere so menihi že nekaj stolitij nazaj postavili samostane. Vse je potekalo povsem lepo, plezanje je bilo kar precej drugačno od našega... Neke vrste konglomerat, na katerega se moraš predvsem psihično navaditi + na samosvojo opremljenost tamkajšjih smeri :) Po treh dneh plezanja v Meteori nam ga je zagodlo vreme. Napovedi so bile za ves teden slabe, zato smo se odločili, da odrinemo lepšemu vremenu naproti - destinacija Črna gora via Albanija. V Kotarju smo zlezli lepo alpinistično smer. Nato smo se zopet selili, tokrat v Split na hrvaško, kjer smo splezali lepo športno dolgo smer. Vreme nas je preganjalo proti severu. Odpravili smo se v Paklenico, katero pa smo po hitrem postopku zapustili, saj je burja v tem času odkrivala strehe... Tako smo naš izlet predčasno zaključili, vseeno pa smo domov prišli polni novih vtisov. Še se vrnemo na balkan :)

Pri tem plezanju naprej res potrebuješ mirne živce


V Grčiji je narava z eno nogo že v pomladi

Mal smo se trrresl v kaminčkih :)Jedli smo odličnooo, zasluge so Janove.

Spali smo kakopak zunaj, par dni v neki jami, ki je bila že lepo postlana s slamo

V Črni gori - Kotar

Smo tudi malo podrajulali