torek, 24. november 2009

V nedogled ponavljajoči dan
Stokrat doživet, tu ujet kot voda zlita v kalup za led
Korakam kot robot, v gužvi ampak sam
Odganjam svoje misli, misli spadajo drugam


Tisoč en nasvet prepametnih ljudi
s popolnimi življenji, samo tujimi problemi
mi v glavo sipa sol Saj smo le koleščki
in vsak od nas je tu v stroju le zato da se vrti

Dej mi pogled, dej mi dotik, primi za roko in povleci me ven
Dej mi pogled, dej mi dotik, tukaj te čakam kot mrtev konj

Ampak vem da sem še vedno živ
v nogah mi utripa kri
in vidim sonce ki mi sveti v oči
Na sebi čutim zrak in slišim da si tu
položi roko name

3 komentarji:

Pika pravi ...

in potem sem jaz umetnik al kaj?!

Miha Podgornik pravi ...

ne pika, zmelkoowi so umetniki, ne jest :) Ti pa se tud nekej trudš bit ja :P

Anonimni pravi ...

Pa ne bi bilo prav nič čudno ,če bi bil to tvoj izdelek,saj izhajaš iz tako poetične družine.