ponedeljek, 28. september 2009

Nova pridobitev


Z Juškičm sva si omislila kajt, tokrat ne samo training temveč kar ta zaresnega :)
Firma f-one, model dream II, 9kvadratnih metrov površine. Primeren naj bi bil za močnejši veter. Bolj za šalo sva šla danes na letališče, da vidiva kako se to stvar sploh počne. Vetra ni bilo skoraj nič oz. 2m/s. A neverjetno kajt je poletel :) Ne samo to, v tem vetru te že kar močno povleče in lahko že celo skočiš :) Fajn fajn.
Komaj čakava kakšnih 5 m/s ali še več in test na vodi. YEAAAAH



nedelja, 27. september 2009

ŠPIK

Jan me je povabil na mojo prvo alpinistično avanturo v Sloveniji. Seveda sem bil za. Izbral je 900 metrov visoko severno steno Špika (direktna smer V+), ki se bohoti na Gozdom Martuljek. Pridružil se nama je še prijatelj Davor. Zaradi težavnosti in dolžine smeri smo se odločili, da bomo spali v bivakom pod steno in tako lahko začeli plezati že zgodaj zjutraj. Iz Gozd Martuljka, kjer smo pustili en avto (drugega v Kranski gori - za sestop) smo se ob 9ih zvečer odpravili v temačen gozd in upali da nas bo opis, ki sem ga spintal uro pred tem z lahkoto pripeljal do bivaka. Meni že lepo za začetek ni delala čelka, tako da sem nekaj časa spotikajoč se ob koreninice in kamenje hodil po temi. Na srečo me je rešila sodobna tehnologija, saj v današnje telefone vgrajujejo že skoraj vse - tudi led diode, ki kar s solidno jakostjo osvetljujejo okolico. Objektivnost pri opisu poti ("po nekaj korakih zavije pot desno") nas je napeljala v napačno smer, tako da smo kakšne pol ure tavali po gozdu in iskali pravo pot. Po dveh urah in pol smo le prispeli do bivaka, ki je bil v bistvu cela razkošna koča, kjer prespiš brezplačno na udobnih posteljah.
Budilka nas je ob šetih vrgla pokonci in že smo polni alpinističnih pričakovanj po mrzli megli korakali smeri naproti. Lažjih prvih 200 metrov smeri smo plezali nenavezani. Vajen odličnega granita iz Kanade in kompaktne skale iz športnoplezalnih vrtcev sem sprva dokaj nepozorno zagrabil vsako skalo ki mi je prišla pod roke, dokler mi ni parkrat v rokah ostal kakšen kos. Jap, plezanje v hribih zahteva veliko več zbranosti, saj je vsaka napaka lahko usodna, tudi če plezaš v smeri težanosti 2 ali 3. Ampak to naredi vso stvar samo še bolj privlačno! Kasneje smo poplezali še malo "štajerca", nato pa lepo vlekli cuge. Kot zadnjemu v navezi mi je pripadla čast izbijanja klinov, s čimer se pri vsakem da kar lepo zamotiti za par minut.
Imeli smo nekaj težav z iskanjem poteka smeri. Iz skice nismo znali razbrati ali plezamo po pravi smeri, a smo kljub temu nadaljevali. Končno Jan ugotovi, da smo nekako našli smer, nakar klic"PAZI SKALAAAA" Avtomatično se z Davorjem kar se da nasloniva k steni. Pogledam gor "not good" TRESK, BUM!!! Ena skala je zadela Davorjevo roko, druga pa je priletala med naju. Vprašam ga če je vredu, on pa se odkimajoč obrne proti meni z močnim izrazom bolečine na obrazu. ŠOK... Kaj sedaj...helikopter?!?! Pa ja ne... Najprej si prepnem Jana na svoj pas, saj je bil nekaj časa povsem nevarovan na izpostavljenem mestu in ga spustim do naju. Davor pa stoka, stoka...skala je bila velika in je priletela iz kar dobre višine. Pogledamo kaj je z roko - močno je otekla in ne more je premikati. Sumimo zlom. Kar je sigurno pa je, da ne bo mogel plezati naprej, čeprav smo bili bližje vrhu kot tlem. Ker ga je tako močno bolelo je hitro pojedel par painkillerjev, nato sva mu imobilizirala roko. Treba se bo zabzajlati (spuščati po vrvi navdol) iz 550ih metrov. Nekako smo zračunali da bi mogli priti dol do teme (nesreča se je zgodila ob 14ih). Sledilo je dolgo in še posebej za Davorja mučno abzajlanje po klinih (ki jim, vajen svedrov, osebno še nism ravno zaupal). Abzajlati smo se morali tudi tam, kjer smo prej nenavezani lahko hitro plezali. Zadnji spust sva z Janom opravila že v temi. Ob 8mih smo bili na dnu smeri. Še kakšni dve uri hoje nas je ločilo do avta. Zopet po temi, jaz zopet brez čelke. Tokrat smo pot poznali in se nismo izgubili. Davorja sva odpeljala v Jeseniško bolnišnico, kjer so dohtari ugotovili, da na srečo ni zloma, močno pa je poškodovana mišica in priščipnjen živec.

Od moje prve alpinistične izkušnje v naših alpah sem odnesel mnogo več kot sem pričakoval. Nesreča nikjer in nikoli ne počiva, zato poslušajte strica Miha -> Zaprite se v svoje sobice, ter se raje kot da ga serjete okrog in se izpostavljate nevarnosti, udobno namestite v svoj fotelj in se priklopite v virtulani svet, ki ti ne more skriviti niti lasu.
PA JA DE :)
Komaj čakam naslednjih alpinističnih izzivov. Sprijaznit se je treba da je tu prisotna nevarnost in z njim tudi strah, s katerima pa se moraš na čase (da se prepričaš če si še živ) soočiti iz oči v oči.

sreda, 23. september 2009

surfing Sava

Par tednov nazaj se je Juš spomnu da bi šla srfat na Savo. Jaz sem se mu seveda samo smejal, češ to je nemogoče, neummno, brezveze, blablabla..... No in kot ponavadi je treba na koncu vseeno vsako še tako neumno idejo tud izvest, ali vsaj probat. Juš lepo zapleni nekemu sorodniku iz Avstralije srf, Miha vzame plezalni štrik in neopren in že sva na Fuksovi brvi. Za uvod skokec v prijetno hladno Savo, nato pa poizkušanje vstati na dilo, ki se pod nogami kar noče in noče umiriti. Z nekaj vaje nama uspe. Presenečena sva bila nad močjo toka saj izgleda da je glih pol toliko močan kot se izkaže v resnici, zato ti dilco Sava na čase dobesedno požre in lahko samo upaš da bo štrik, ki povezuje tvojo nogo in srf zdržal. No za to dejavnost lahko izrečem znamenite srfarjeve besede z moooočno pretiranimi poudarki, katerim smo se smejali v Kanadi: OWESOME DUDE!
Nasploh zmaga ideja!





Še par utrinkov iz pravega srfanja na valovih, in sicer v pacifiku. Res je bilo sila zabavno.